Tekmovanje Slovakia Cantat 2019

Po Bratislavi 2019 … po srebrni medalji … po sobi 733 …

Pa se je zgodila. Bratislava 2019. Bratislava je med drugim glasbeno mesto, saj vsako leto gosti večje število zborov z vsega sveta, letos od 6. do 8. oktobra tudi naš zbor KPZ Mysterium.
Hmmm, napoved dogodka zboru je bila najavljena z »doodle« vpisi na portal dovolj zgodaj, morda za koga nesmiselno prezgodaj. Naj poudarim! Odbor zbora je več kot dosleden, organiziran, da ne rečem popoln. Mnogo bolj popoln in ažuren kot smo pevci s svojimi odzivi. Ponosni na vodstvo in razumemo podjetništvo: »Če v vodstvu štima, vse štima!« Hvaležni.

Pa pojdimo. Natovorili smo dva glasbeno razigrana pevska zbora s prtljago, domače napečeni sladicami, obvezno salamo in »salamoreznico« (beri: ta dolg kuhinjski nož) ter prisrčnicami z vsebino za grla.

Avtobus je po definiciji manjši potujoči prostor, ki omogoča »hočeš-nočeš« tesne stike. In kjer je volja, tam je pot; je to krasna priložnost za utrjevanje »ta železnih« pesmic, ki naj bi jih imel vsak pevec v glavi. EMŠO Mysteriumovcev iz izkušenj ne dopušča maksimalnih kapacitet za besedila, a tokrat smo hoteli biti IN in se kosati s »ta mladim«, še ne polnoletnim zborom, zato smo jih kar nekaj urezali. Dragi bralci, rada bi podelila nor občutek prepevanja »kar tako za dušo«. To so neprecenljivi trenutki, ko poješ iz srca, ko poješ, ker poje cel avtobus, ko poješ, ker čutiš, da je prav, ker poješ, da si preprosto del družbe, pa če »znaš ali ne znaš«, ti poješ. Kot otrok in najstnik sem prepevala v zboru, potem sem se poročila in ojoj … prenehala peti v zboru za 20 let. Kako zgrešeno! Tiho je zorela želja, da bi ponovno bila del zbora, del pevske družbe – in sem dobila povabilo. Težak začetek, a se splača vztrajati, da se zgodi npr. Bratislava 2019!

Železne in avtobus je nekaj, nasprotje temu so formalne vaje, nastopi, priprave na tekmovanje in tekmovanje samo. V tem delu se je potrebno bolj uglasiti, bolj poslušati, svojo štimo bolj pobarvati z zborom. Tu pa je dirigent Lovro Frelih mojster, da nas vzame pod okrilje. Pravi, da je upevanje pomemben del vaje, zato si dajmo duška s kreativnim pristopom kot npr. soglasniki na istem tonu, polaganjem dlani v obliki školjke na ušesa za boljši posluh, različna fizična postavitev pevcev, preverjanje intonacije sozvočja, hoja po prostoru ob držanju intonacije na istem tonu in verjemite še in še … Osebno mi je najboljša masaža ramen so-pevcev, ko smo se razvrstili v krog. No, takšno sproščanje pred konkretnim petjem bi lahko trajalo dlje.

Bližal se je prvi uradni nastop … Ahhh, kako sem lahko pozabila …. Soba 733 je objavila: »Obvezna udeležba za vse pevce! Vstopnica: futr in pjača iz nahrbtnika, pa dobra vola!« Le kdo bi se takemu povabilu mogel odpovedati. Nihče. Prav vsi smo bili tam, vseh 24, vključno z dirigentom. In kaj smo počeli? Zasedli vsa razpoložljiva stojišča in sedišča, debatirali, si pravili šale, se spominjali preteklih dogodkov, peli vse, kar je kdo vedel in znal, zaplesali, igrali na diatonično harmoniko, nagnili kakšno žlahtno kapljico, spraznili nekaj prisrčnic, aktivirali živo »salamoreznico« za domače mesnine in … se držali za trebuhe od zdravega smeha. Aha, pa večkrat smo kvinto skomponirali za dušo, ane Marko? Naš Marko je dobil nov vzdevek, Kvinta, in bil presrečen.

Nov dan, uradni nastop v cerkvi v Klarisky Music Hall. Morda smo se predolgo v noč smejali, morda zapeli kakšno preveč, s prisrčnicami zagotovo nismo pretiravali, morda nas je prevzela trema … ampak naš nastop ni bil ravno bogatije vreden. Nisem strokovnjakinja, da bi poglobljeno ocenjevala izvedbo, opazovala pa sem so-pevce, ki so prihajali z odra s povešenimi rameni in odkimavanjem. Potem ni bil samo moj občutek tak, ocenila bi, da je bila kar generalno podoben. Pa smo spet vadili, se uglaševali, popravljali disonance, skratka se urili za tekmovanje. Hitro smo pozabili na slab trenutek in raje brez občutka krivde pristali v sobi 733, kjer nam je šlo neuradno petje mnogo bolj spretno. Naredili smo si čudovit večer, a zmeren in smo drug drugega umirjali zaradi glasilk, ki jih bomo rabimo za tekmovalni dan. Pa pojdimo spat, če že moramo.

Zgodnja ura, upevanje, oblekca, »podčrtana« z modrimi dodatki, salonarji, pozitivna pozicija, vsa besedila v glavi, kajti prvič bomo odpeli brez not in … tekmovanje. Tik pred odhodom na zborovski oder, pred katerim je čuječe poslušala strokovna komisijo, se je zbor povezal z dlanmi in si zašepetal: MYSTERIUM! To naredimo vsakokrat pred koncertom, ker čutimo, da nam to nekako nadnaravno pomaga. Preprosto verjamemo drug v drugega, da bo vsak zapel najbolje, kakor zna. Smo se tokrat zmotili? NE. »Zapeli ste najboljšo verzijo SEBE!« nas je pohvalil dirigent. Tokratni odhod z odra je bil obratno sorazmeren v primerjavi s prejšnjim: solze, vzhičenje, objemi, sreča, veselje, vzkliki, čestitke, petke, mravljinci … S tremi besedami: »RATALO NAM JE!« Za kakšno medaljo? Samo še to smo se spraševali. Med nami, potiho smo računali na ZLATO.

Rezultat? SREBRNA. Čisto malo razočarani, a bodimo iskreni. To je naša zaščitna znamka v tem trenutku. Za zlato bo pa potrebno na novo dvigniti jadra in se še bolj uglasiti. Mi smo pripravljeni! Jadra že dvigujemo za sodelovanje z Godbo Cerklje. No o tem bo pa kdo drug napisal kaj več.

Zaključek, FAJN je blo! Verjamemo v novo tekmovanje, turnejo ali pa kar potovanje čez lužo. Pravijo, da je v vsakem hecu malo resnice. Naj se zgodi, kakor se mora.

Mojca Kepic, altistka