Mysteriumov osmi rojstni dan
Četrtek je bil, redna Mysteriumova vaja. Bližala se je koncu in naše glasilke so bile že pošteno ogrete. Regijsko tekmovanje je bilo vendarle pred vrati. Pravzaprav smo tempa že vajeni, če ga ne bi bilo, bi se verjetno ob koncu vaje spraševali, v kateri galaksiji je kaka zvezda iztirila in zamajala nebesni red. V resnici pa bi odšli malo razočarani in nepotešeni.
A ta večer se je vendarle v nečem razlikoval od vseh ostalih četrtkov. Naša Urška je za trenutek postala in nas nagovorila: ‘Naredimo nekaj za še trdnejšo povezanost in večjo uglašenost našega zbora. S to sezono smo dobili kar nekaj novih članov in če se ne motim, se sploh še nismo uradno predstavili med seboj. Pojdimo od člana do člana in naj vsak pove kaj kratkega o sebi. Ime, od kod prihaja, s čim se rad ukvarja, kaj dela v življenju, nekaj zanimivega. Dajmo se malo bolje spoznati.’
Pa se je nanizala Mysteriumova verižica pevcev, zgodba za zgodbo. Izvedeli smo, kdo ima pet otrok, kdo je v pričakovanju in kdo (le) moža. Kdo govori slovensko, kljub temu da po vseh zakonih vesolja ne bi smel (nenazadnje, od kdaj temnopolti govorijo slovensko, čeprav so tu rojeni – jim geni to dopuščajo??), kdo prihaja iz Venezuele in kdo iz daljne HudEjužne. Med drugim pa še, kdo je resničen in čigav obstoj v tem času in prostoru je vprašljiv.
Od prvega tenorja do zadnjega basa, od najnižje altistke do najvišje sopranistke smo se že zvrstili, ko sta se Urška in Mysteriumova skrbna predsednica Olga spogledali, da še vedno ni na spregled naše glavne solistke Eve. Le kje se potika tako dolgo? Brez njene zgodbe vendarle ne gre. V tistem pa so se luči ugasnile in skozi vrata sta s svečkami obsijana vstopila Eva in Matjaž, en izmed ‘ta veteranskih Mysteriumovcev’. S tooortama! Juhu, torti za nas – za Mysterium! Osem let, osem svečk, dve torti (hvala, Eva!), verižica čudovitih sopevcev, dobro utrjene smejalne mišice za ta vesele gubice. Čudovito sladek večer.
Morda smo bili celo sami malo presenečeni ob kakem izmed naših spoznanj – na prvi pogled namreč delujemo precej normalni. A v resnici nas je prav navdušilo, kako zanimiva druščina smo, pisana, pestra, pogosto objemajoča, predvsem pa smejoča in navdušena nad novimi izzivi. Le v taki pisani celoti se namreč lahko rojevajo zares dobre ideje in zorijo presežki.
Sedmo Mysteriumovo leto je bilo polno sadov. Super projekti, uspešni koncerti, ki so prinesli tudi nova poznanstva ter stike in sodelovanja, čudovit teden v Briançonu in še kaj. Osmica se je že lepo začela z nastopom na regijskem tekmovanju in z navdušenjem zremo v prihodnost, kaj še pripravlja za nas. A dokler mi sopevka reče: ‘Veš, spet nisem mogla zaspati do treh zjutraj, ker sem z vaje odšla vsa polna energije.’ verjamem, da nas na poti čaka še marsikaj čudovitega. Kar tako naprej, dragi Mysterium!
Sara
